Tudi za najhitrejšimi nastane kolona…
14.11.2009 ob 15:20 · Zapisano pod nekategorizirano
Nor, toda ne neumen, predvsem pa zvest samemu sebi
Tomaža Humarja našli mrtvega
14. november 2009 ob 09:03
Kamnik - MMC RTV SLO
“Ustavi se že enkrat, saj boš še sebe srečal,” so prijatelji nenehno govorili Tomažu Humarju, upajoč, da se ne bo res nekoč zgodilo najhujše. Sobotno jutro je razblinilo mit o večnosti nepozabnega alpinista.
“Rad bi bil spet jaz. Živim za dan, ko bom spet zažvižgal v tišino, kot milo zapoje ptica, ki začuti, da je spet na prostosti. Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega. Spet vem zase, spet mi tečejo solze, spet se smejem in se zbujam z nasmehom. Ves dan se vozim v soncu na invalidskem vozičku, a šele zvečer opazim, da pravzaprav dežuje iz temnih oblakov. Kako lepo je spet živeti življenje zase, za poklonjen nasmeh, za nežen pogled, za lebdenje med tu in večnostjo.”
Prvo opozorilo je prišlo z domačega dvorišča
Tako je Tomaž zapisal, ko je bil prvič resno opozorjen. 30. oktobra leta 2000 se je hudo poškodoval pri gradnji hiše. Takrat je bil že svetovno uveljavljena plezalska zvezda, potem ko je leto prej preplezal južno steno Daulagirija. Ko je nenavadno hitro okreval, je že koval načrte za naslednje podvige, ki se jih je loteval bolj premišljeno in predvsem brez kamer ob vznožju himalajskih osemtisočakov, kar so mu očitali ob plezanju na Daulagiri.
Rupalska stena: nazaj v življenje
Leta 2002 je brez medijske pozornosti osvojil Šiša Pangmo (8.046), leta 2005 pa se je lotil Nanga Parbata. Obseden je bil z Rupalsko steno, s 4.700 metri prepada najvišjo na svetu. Vreme mu je preprečilo uspeh in na višini 6.300 metrov je šest dni čakal pri temperaturah okrog -10 stopinj na pomoč pakistanskega helikopterja. Njegovo življenje je viselo na nitki, toda po najbolj dramatični reševalni akciji v zgodovini himalajizma so Kamničana rešili.
Prebolel borelijo, v ilegali na Anapurno
Običajni ljudje, ki alpinizma ne razumejo, so na spletnih straneh skorajda zahtevali, naj se Humarju prepove obiskovanje najnevarnejših sten. Gozdni Joža, kot se je v šali sam predstavljal, je morda zato naslednji projekt izpeljal v popolni tajnosti in niti na svoji spletni strani ni sporočil, da namerava v solo vzponu na Anapurno. Podvig mu je uspel leta 2007, ob 20. obletnici kariere. Neverjetno, saj se je leto prej okužil s hudo vrsto borelije in nekaj časa ni čutil rok.
Če bi šel na vrh “Daule”, bi umrl
Ob pregledu imenitne Humarjeve kariere je seveda na prvem mestu avantura v južni steni Daulagirija leta 1999, ko je odprl novo poglavje alpinizma in svoj podvig s pomočjo interneta približal širnemu svetu. “Daula” mu je dala steno, vrha pa ne. “Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: ˝Ati, pridi domov!˝ Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš zagotovo umrl!” Ker je želel živeti, je obrnil, a v sodobnem alpinizmu šteje preplezana stena, vrh je drugotnega pomena. Za podvig je bil nominiran za zlati cepin, vendar ga zaradi zakulisnih igric ni dobil. Svetovna plezalska smetana ni bila preveč navdušena, da bi Slovenec (Humar je zlati cepin dobil za vzpon na Amo Dablan leta 1996) še enkrat dobil nagrado.
Šrauf je bil njegov učitelj
“Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke,” ga je svarilStane Belak-Šrauf, starosta kamniškega alpinizma, ki je svoje znanje prenašal tudi na Humarja. Rekel mu je “mucek z dobro nabrušenimi kremplji”. Skupaj sta leta 1994 plezala na Ganeš (6.986 m), kar je bila premierna Humarjeva himalajska odprava. Po Šraufovi nesreči pod Mojstrovko sta ostala povezana po “onostranskih kanalih”. Humar je imel namreč sposobnost, da je navezal stik s pokojnimi. Leta 1997 je bil tudi sam prvič na robu. Z Janezom Jegličem sta v alpskem stilu opravila z zahodno steno Nuptseja, na vrhu pa je sunek vetra odpihnil prijatelja Janeza Jegliča.
Vam je kdaj stisnil roko?
Ekstremist? Odvisno, s katerega stališča gledate. “Ekstremno se mi zdi, ko Michael Schumacher s 300 kilometri na uro pridrvi v ovinek. Jaz bi se ubil,” je odgovarjal tistim, ki so mu očitali, da se igra z življenjem. Kronistka himalajskega dogajanjaElizabeth Hawley je o njem dejala: “He is crazy, but certainly not dumb.” Nor je, toda ne neumen. Bil je človek izjemnih sposobnosti. “Žival odneha, Humar ne,” je oče dveh otrok dejal o sebi. Pošten do drugih in do sebe. “Ostani zvest samemu sebi,” je vedno dodal k svojemu podpisu v knjigi Ni nemogočih poti, se ti zazrl v oči in ti krepko stisnil roko.
Samo plezati sem hotel!
Iz omenjene knjige še en navedek, da boste bolje razumeli Humarjevo početje: “Morda se prav v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj hodimo v gore. Mogoče tudi zaradi tiste nostalgije po časih, ko se je svet vrtel še z neko drugo hitrostjo. Ko smo še imeli čas, da smo se ustavili in rekli: za prijatelje si moraš čas vzet. Danes pa hitim in delam, da še sam ne vem, kje se me glava drži. Sprašujem se, čemu vse to. In potem se zaderem na ves glas, kot pred kratkim pod Rzenikom v kamniških hribih: ˝Pa sam plezat sem hotu!˝ Podpisani Gozdni Joža, Zgornja Fovšija 4b.“
19.10.2009 ob 21:06 · Zapisano pod Šport
Spet je minilo nekaj časa od mojega zadnjega javljanja. V tem času sem bil veliko raztresen med različne kraje (Firence, Udine,Ljubljana,Bratislava), kjer sem spodbujal različne ekipe. V vsakem kraju sem uspel dobiti nove kontakte in nove ljudi tako že odštevam dneve , ko jih bom spet obiskal. Drugače pa normalno tudi treniram saj s svojim kondicijskim trenerjem pridno trenirava. Veliko tudi veslam tako, da ne vidim ure ko bom spet lahko začel tekmovati. Sezona se sicer začne šele aprila in pot do takrat bo še dolga, vendar motivacije in volje je dovolj tako, da postajam že kar nervozen. V prihodnjih mesecih bom več časa usmeril tudi v študij, saj bom obveznosti do njega opravil že v začetku januarja. Takrat bom obrnil nov list v življenju in se iz študijskih klopeh preselil počasi v svojo delovno okolje. Vendar bom o teh stvareh povedal prihodnjič.
V tem času se je zgodila še ena velika sprememba v mojem zasebnem življenju, vendar tudi o tem več prihodnjič.
25.09.2009 ob 23:38 · Zapisano pod Šport
napisala Urška Kikel….
Zelo neprimerno bi te bilo enačiti s kakšno krhko cvetlico, ki jo zmaje vsaka sapica vetra in ji povzroči plapolanje lističev.
Predvsem vem, da nisi plah. Pogumen. Ne bom zgrešila, če napišem, da včasih celo preveč.
Res cenim to, da znaš razmišljati s svojo glavo in sprejemati prave odločitve. Včasih še namesto mene… J. Vem, da prijateljev ne znaš izdati, in da si dober prijatelj tudi po tisti definiciji; obiskovanje največjih žurk in kdaj pomagati tistim, ki pogledajo pregloboko v kozarec.
To, da včasih traja, da prideva do istih zaključkov, bi pripisala tvoji trmi (in svoji). Zapomniti si velja, da te nikakor ni dobro preveč razjeziti, če nočemo, da v tebi zavre. Pa s tem ne mislim, da si hitre jeze.
Glede tvoje športne kariere vem, da je prav, da vztrajaš na tisti jasno začrtani poti, in da si zaupaš. Veliko nas je, ki verjamemo. Vate. In v kajak.
Vem, da imaš močan značaj, da si - in da še boš - našel svoj življenjski smisel ter živel do skrajnih zmogljivosti. Jaz ti želim vse, vse, vse… ampak prav vse lepo in dobro.
13.09.2009 ob 23:22 · Zapisano pod Šport
Ne morem si kaj, da nebi na svojem blogu čestital slovenskim kajakašem za osvojene medalje na svetovnem prvenstvu. Kot prva sta medaljo - bronasto dobila moja dobra prijatelja Sašo Taljat ( Đoni) in Luka Božičm ( Ljubo ) v C-2 ju. Po odlični finalni vožnji sta iz šestega mesta napredovala na najnižjo stopničko. Večino medijev govori o tem uspehu kot senzacija, vendar sem sam njihov uspeh pričakoval, kljub njihovi starosti ( Đoni 19 -Ljubo 18 let ) sem verjel v njihov uspeh. Tako jima iz srca čestitam za njuno prvo medaljo na članskem svetovnem prvenstvu. Čestitam pa tudi njihovemu trenerju Dejanu Testnu ( tudi sam sodelujem z njim), da jih je uspel pripravit in jima dovolil sanje.
Kot drugi v slovenski ekipi je medaljo dobil Peter Kauzer ml., ki je po fenomenalni vožnji osvojil zlato medaljo in postal svetovni prvak. O Petru je težko kar koli povedati, saj je odlične vožnje kazal že nekaj časa (cca. 3- 4 leta) in sem osebno pričakoval njegovo naslov.
Tako še enkrat vsem čestitam za uspeh na svetovnem prvenstvu in jim želim veliko slavje.
p.s. Upam, da me bosta Mostarja povabila na njuno žurko.
http://www.siol.net/sportal/drugi_sporti/kajak-kanu/2009/09/sp_spanija_zadnj_dan_finali.aspx
12.09.2009 ob 12:39 · Zapisano pod Šport
Že kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega javljanja. V tem času sem se mudil na različnih krajih in doživel različne izkušnje. Kot prvo sem se udeležil poroke Kristjana in Mateje, katera sta pri meni zapisana kod zelo zelo dobra prijatelja in njunemu vabilo na poroko sem se moral odzvat. Na poroki katera je trajala slabih 10 ur ( matičar, cerkev, večerja,…) sem se udeležil skupaj z najboljšim slovenski kajakašem Jernejem Župančičem -Regentom, s katerim sva tudi takoj po poroki (ob petih zjutraj) odšla na državno prvenstvo kajaka, katero se je odvijalo na kajakaški progi na Ptuju. Po videnem sem bil nad državnim razočaran, saj sem pričakoval dosti boljšo organizacijo. Vendar verjamem, da so se iz tega tudi kaj naučili in da bo v prihodnje boljše.
Druga moja postojanka je bil domač kavč, v katerem sem se 3 dni učil za nadaljnje izpite (rezultate še čakam). Sam si želim priti v 3 letnik in tako zaključiti obveznosti do faxa in se lotit resnejših stvari. Vmes sem seveda tudi veliko treniral, saj v tem letu načrtujem svojo pot začrtati navzgor. Tako sem spet začel trenirat tudi s svojim osebnim trenerjem (Klemen Jakše), kateri ima vsa moja pooblastila, da me spravi na pravo pot :P.
Po dobrih treh dneh učenja sem se odločil, da grem skupaj z kolegi v London. Ogledat sem si šel nogometno tekmo med Anglijo in Slovenijo na sloviti Wembley. Doživetje, katero sem izkusil je težko opisati lahko pa rečem, da je bilo neverjetno. Tako smo skupaj z kolegi si privoščili še štiridnevno popotovanje po ogromnem -Londonu. Naš vodič je bil maneken Marko Kolar, ki je kar nekaj let živel v tej metropoli in pozna vsak njen kotiček. Kaj več o sami tekmi vam težko povem, saj verjamem da ste si to tekmo pogledali prek malih zaslonov. Lahko vam povem le , da se splača it pogledat stadion in tudi sam London.
Na stadionu Wembley
Po vrnitvi iz Londona sem se takoj napotil k Fizioterapevtki na pregled (čakal sem 2 meseca čakalne dobe), katera mi je ugotovila kar nekaj “poškodb”. Tako me sedaj čakajo fizioterapije in sam upam , da se bodo nastale težave umirila oz usahnile.
Sedaj se pa spet nahajam v svojem stanovanju v Ljubljani. Učim se še za zadnja izpita in upam, da bo hitro vsega konec.
Wembley
10.08.2009 ob 14:13 · Zapisano pod nekategorizirano
Po dolgem dnevu pripravljanju sem le uspel pripraviti torbo za na Triglav. Ob šesti uri smo nato krenili proti prvi etapi-Tolmin!
Tam sem prespali pri g. Viliju in z njim dodelali načrt poti do Triglava. Tako je padla komanda da krenemo proti vrhu že ob štirih zjutraj.
Sam sem se odločil da bom pisal dnevnik poti, kolikor bom le lahko….
3;35…vstajanje in pitje kave
4;00…štartali iz Tolmina proti Trenti
5;05 prispeli v Trento in imeli se zadnje priprave za na pot.
5;34…krenemo iz parkinga naravnost proti vrhu. Sam sem ubral močnejši tempo in kaj hitro sem ostal sam
6;10…pridem do prve table na kateri piše; Triglav 6ur 30 min, koča na Doliču 4 ure. Sam sem bil drugačnega mnenja in sem pospešil.
7;20…srečanje z gamsom in nadaljevaje poti.
8;15…končno zagledam kočo ter v svojem ritmu nadaljujem pot.
9;05…prispem do koče in to debelo uro prej kot piše na tabli.
Na vrhu po malicam in si ogledam čudovito hribovje.
9;30…kar naenkrat me zamika Triglav, se oblečem in krenem.
9;45… po približno 15 minutni hoji poklicem Kiklja, kateri mi odsvetuje vrh in predlaga da počakam ostale.
Sam nisem dosti razmišljal, ter se nemudoma obrnil in se spustil nazaj do koče.
9;55…začenja se mučno čakanje na ostale člane, menda so 2 uri za mano.
10;50…končno le dočakam ostalo skupino(1 uro ter 45mint zamude) sedaj pa moram počakati, da se zaostala skupina spočije, pol pa juriš na vrh.
11;50…dočakal sem ponovni začetek poti, sedaj se pred mano samo vrh, k si ga neskončno želim.
12;30…počasna hoja…ta skupina je penzionistična…
13;00…dolgčas
13;30…odcepu sem se od skupine in nadaljeval solo pot proti vrhu. Noro doživetje. Pridružil sem se dvema alpinistoma in z njima premagujem steno.
14;15…prišel na vrh in doživel najvišji vrh v slovenji. Z osvojitvijo vrha sem potrdit Slovensko identiteto(največ velja:))
14;25…Čakam na ostalo skupino, do takrat si bom vse ogledal:)
14;55…no saj za videt ni prav dosti (ovira megla), njih pa še vedno no od nikoder. Mogoče so se obrnili?
15;05…čudeži obstajajo, so pa le prispeli. seveda sem skoraj zmrznil, sem si vsaj malo okolico gledal.
15;35…začeli smo z spustom v dolino oz. Do koče planika.
16;15…začele so se sanje o joti
17;25…zagledal sem kočo, nikoli še nisem bil tako vesel nekega “objekta”.
17;30…prestopil sem prag koce in že zagledal svojo posteljo, ter skočil še po zaželeno joto.
17;40…jota, jota, jota…super
18;20…po daljšem razmisleku sem se odločil za posteljo. Seveda sem se želel ogreti, vendar me je k mali začelo zmanjkovati.
18;30…ni me več, lahko noč…
5;50…jutro vsem skupaj iz višine 2300 . Pred mano je nov oz zadnji dan..kmalu se bomo odpravili proti dolini.
6;00…kratek zajtrk in star proti dolini
6;40…krenili iz koce in zunaj je mraz….zrlo mraz!
7;10…srečanje z gamsom
7;40…novo srečanje tokrat z čredo ovac
8;10…prišli do koce Dolič, čajček ter kratka malica
8;40…dokončni štart v dolino…prihajamo
9;50…z Kikljem sva se odločal malo pospešit
10;10…kratka pavza, pridobila sva več kot 20minut.
10;35…prispela zamudna ekipa, vendar sva z Kikljem tudi se pognala naprej.
10;45…prispela sva do mostička in do reke. Malo se bova okopala in počakala druge.
11;30…po malici in kopanju smo vendarle skupaj odšli še do avta. Čaka nas slaba ura hoje.
12;10…smo pri avtu, naša pot je končana, čaka nas samo se dobre tri ure do kopra.
16;10…dočakal sem dom in se že veselim tuš-a in spanca.
No tako je potekalo moje prvo »alpinistično« dejanje. Vesel sem , da sem Triglav osvojil z lahkoto in po njem ne čutim nobenih težav.
6.08.2009 ob 18:00 · Zapisano pod Šport
Po tedenskem dopustu, katerega sem preživel v Črni gori, sem še skoraj deset dni “lutal” okoli. Veliko sem se zadrževal na Gorenjskem, pri sošolcu Borutu. Skupaj sva oddelala nekaj treningov in se tudi zabavala. Ogledal sem si tudi državno prvenstvo v kajaku na mirnih vodah - maraton, na prelepem bohinjskem jezeru. Nekaj krogov sem jih tudi sam odveslal, vendar v rekreativnem ozračju. Skupaj z Borutom sem odšel na “tour de Radovljica”, kjer sem prvič se spuščal po nevarnih potek, kolesaril med skalami, koreninami,… Moram priznati, da sem resnično užival in se že veselim naslednjega vabila. Kmalu po končanem Gorenjskem popotovanju, sem skupaj z predstavniki podjetja TMG odšel v Firence in v Udine. Ponovno druženje z nogometaši oz. trenerji in vsakič ugotoviš kaj novega.
V petek se pa že odpravljam svoji novi dogodivščini. Na povabilo soseda Kristjana se bom udeležil pohoda na Triglav. Hodili bomo dva dneva in že z ne strpnostjo pričakujem vrh najvišje slovenske gore. Po domače povedano si želim potrditi Slovensko identiteto ( vsak Slovenec potrdi slovensko identiteto z osvojenim Triglavom). No , kmalu se javim….iz Triglava..
9.07.2009 ob 22:45 · Zapisano pod Šport
In končno se je končalo izpitno obdobje. Bil sem kar uspešen vendar premalo, da bi se že lahko vpisal v tretji letnik. Tako bom moral narediti še kakšen izpit v mesecu septembru. Sedaj me čakajo počitnice in začetek treniranja za naslednjo sezono. Seveda bom tudi še naprej delal za podjetje TMG-BMC. Ravno pred par dnevi sem se vrnil iz Chianciano Terem (Italija), kjer je pripravlja nogometna ekipa Udinese. Bil sem gost Udinese-ja na prvem dnevu priprav, kjer sem skupaj z svojo ekipo (TMG) opravil meritve na njihovih igralcih. Tako sem uspel spoznati in se pogovarjati z vsemi igralci Udineseja ( Di Natale, Handanovič, Lukovica,…). Nad nekaterimi igralci sem bil pozitivno presenečen, nekateri so me pa z svojo zvišanostjo resnično razočarali.
Kot gosti italijanskega prvoligaša smo imeli možnost spoznati cel strokovni štab z predsednikom na čelu. Spali smo v hotelu Admiral Palace, skupaj z vsemi člani kluba. Resnično je bila to veliko doživetje in komaj čakam da se v četrtek (16.7.2009) vrnem nazaj na priprave. Preden se vrnem v Chiancano Terme , se bom pridružil še nogometnemu klubu Fiorentini v Firencah. Tudi tam bom 3 dni gost klubskega vodstva in skupaj z ekipo testiral njihove igralce. Tako se bom že četrtič v zadnjih mesecih mudil v Firencah, kjer me klubsko vodstvo ima že za svojega člana.
Po delovnem tednu, ki me čaka se bom skupaj z Borutom & co. mudil en teden v Črni gori. Tam se bomo odzvali povabilu sošolca Jernej Privška v njegovem campu ( http://www.kitesfera.com/ ). Upam, da bom tam doživeli še kakšno novo izkušnjo in da bom lahko v miru opravil tudi kakšen trening.
5.06.2009 ob 11:57 · Zapisano pod Šport
Minuli vikend sem se skupaj z drugimi sošolci mudil v Lešah na Gorenjskem. Tam je sošolec Matej na svoji prelepi vikendici praznoval svoj rojstni dan. Na Gorenjsko sem pripotoval že dan prej , saj sem bil dogovorjen za veslanje na Bledu. Tam se mi je pridružil tudi Borut s katerim sva stavila, da v mojem kajaku ne zdrži več kot 10 sekund. Na mojo presenečenje sem stavo izgubil i tako si je “kolesar” prislužil pizzo v izolski Primaveri. Po veslanju smo se odpravili v Leše. To je kraj za devetimi gorami in devetimi vodami. Skupaj z sošolci in nekateri kolegi smo praznovali rojstni dan Mateja. Bilo je zanimivo in veselo. Spat smo se odpravili v poznih jutranjih urah.
Drugi dan sem se odpravil nazaj v dolino, natančneje v Radovljico. Tam sem pri družini Fonda ( Borutova družina) pojedel odlično kosilo in se regeneriral za nove podvige. Kasneje sva z Borutom prišla do ideje, da iz njegove garaže potegnemo kajake za divjo vodo. Po ogledu le-let sva se odločila, da jih greva v bližnjo reko tudi preizkusit. Tako sva se dobre 2 uri “igrala” na t.i. Fuksovi brvi. Voda je imela dobrih 7 stopinj, vendar naju ni ustavila. Proti koncu našega igranja, sva tudi odprla novo kopalno sezono.
Najino snidenje sva zaključila ob kavi in sam sem se kasneje odpravil na dolgo pot proti Kopru.
4.06.2009 ob 19:19 · Zapisano pod Šport
Prejšnji teden sem se skupaj z Borutom (Borutfonda.com) udeležil znanstvenega sestanka Kineziometrija. Sestanek je organiziral oddelek za kineziološke raziskave na univerzi na primorskem. Sestanek je potekal cel dan, vendar so bila predavanja zanimiva in poučna. Predavalo je ducat predavateljev kateri so najvplivnejši ljudje v svetu kineziologije. Po končanem predavanju sva z Borutom preverila nočno življenje na obali in se vrnila domov v zgodnjih jutranjih urah. Naslednji dan je potekal na plaži in pod našo domačo pergolo z odlično mamino lesagnio.
Novejši zapisi »
